Vrnitev k vožnji po možganski kapi ali poškodbi možganov je za posameznika pomemben korak k večji samostojnosti, hkrati pa zahteva skrbno strokovno presojo. Vožnja namreč ni le motorična spretnost, temveč kompleksna dejavnost, ki zahteva učinkovito delovanje številnih kognitivnih sposobnosti.

Raziskave kažejo, da so za varno vožnjo posebej pomembne pozornostne funkcije, vidnoprostorske sposobnosti in izvršilne funkcije. Te omogočajo hitro zaznavanje prometnih informacij, orientacijo v prostoru, prilagajanje nepredvidljivim situacijam ter pravočasno in ustrezno odzivanje. Po nevroloških poškodbah so prav ta področja pogosto prizadeta, tudi kadar so telesne posledice bolezni minimalne.

Zato je ocenjevanje vozniške zmožnosti po nevroloških okvarah večstopenjski proces, ki vključuje klinično in nevropsihološko oceno ter po potrebi tudi praktični preizkus vožnje. Poseben poudarek je na oceni pozornosti, hitrosti procesiranja informacij, deljene in selektivne pozornosti ter reakcijskih časov. Cilj ocenjevanja ni zgolj ugotoviti, ali je posameznik sposoben voziti, temveč predvsem zagotoviti varno in odgovorno vrnitev v promet.